top of page

(NE)DOSTOPNOST ZAUPANJA

Updated: Apr 16, 2023

Znani slovenski zdravnik je v svoji zadnji kolumni na temo zaupanja v medicino zapisal, da “je medicina, ki ni dostopna, samodejno ustvarja nezaupanje, zamero, obtoževanje. Nobena komunikacijska strategija tega ne more spremeniti.”


Zaupanje v medicino ni nastalo zaradi odličnosti medicinskih znanstvenih člankov, ampak zato, ker je dostop do zdravnika postal v primeru bolezni najpriročnejša rešitev, še izpostavlja.

Zaupamo torej tistemu, kar nam je dostopno.


Obrazi (ne)dostopnosti

Primeri iz (slovenskega) zdravstva govorijo o tem, da obstajajo različne oblike dostopnosti, na primer:

  • finančna dostopnost: “številne študije, zlasti tiste iz ZDA, kjer je izrazit kontrast v dostopnosti zdravstva, to zelo plastično kažejo. Tam ljudje z nizkimi dohodki, ki nimajo ustreznega dostopa do zdravstvenih storitev, manj zaupajo v medicine, imajo slabše mnenje o etičnosti zdravstvenih delavcev,” poudarja avtor v kolumni.

  • sistemska dostopnost: brez izbranega zdravnika je v Sloveniji trenutno že več kot 130.000 ljudi.

  • situacijska dostopnost: zadnji primer iz Velenja in dolge čakalne dobe kažejo, da brez dostopa do zdravnikov ostajajo tudi pacienti z izbranim zdravnikom.

  • osebna dostopnost: povprečen 9,3-minutni obisk pri zdravniku sicer omogoča fizičen dostop, a odpira vprašanje človeške dostopnosti.


Komu zaupamo?

Pred dobrim desetletjem smo se v raziskavi Zaupanje v slovenski management avtorji naslonili na Barberjevo razmišljanje, ki je za ocenjevanje vrednosti zaupanja v dano osebnost ali institucijo izpostavil tri ključne elemente:

  1. Kompetenco kot zmožnost, da oseba oziroma institucija nekaj naredi ali ne.

  2. Voljo kot pripravljenost in željo, da oseba oziroma institucija nekaj naredi ali ne.

  3. Moralo kot zmožnost, pripravljenost in željo, da ta oseba oziroma institucija nekaj naredi (ali ne) v skladu z družbenimi normami in pričakovanji.


Ljudje zaupamo tistim, ki znajo narediti tisto, kar se od njih pričakuje; si to želijo narediti in to naredijo v naše oziroma skupno dobro in ne za lastno korist.


Je torej zgolj dostopnost že dovolj, da nekomu zaupamo?


Vir: Barber, B. (1983). The logic and limits of trust. New Brunswick, NJ, Ruthers University Press.


O meni

Organizacijam pomagam pri upravljanju zahtevnih in zapletenih komunikacijskih vprašanj.

bottom of page